Mladost, družina in izobraževanje
Emile Loubon se je rodil 12. januarja 1809 v Aix-en-Provence. Rasil je kot sin Noëla Augustaína François Loubona, človeka, ki si je vlažni življenjski slog utvaril kot bogati trgovec. Ta udobna mladost je postavila temelj za njegove zgodnje leta na jugu Francije, vendar so se njegove zanimanja že takrat usmerjali proti vizualnim umetnostem.
Njegova formalna izobraževanja za risanje se je začelo pod vodstvom več uveljavljenih učiteljev, med katerimi sta bila Jean-Antoine Constantin in François Marius Granet. Vendar pa je ravno Louis Mathurin Clérian pustil najglobji pečat na njegov razvijajoč se slog. Clérian, ki je bil direktor šole za risanje v Aix-en-Provence, je ponudil strukturiran vpliv, ki je ostal ob mladem umetniku tudi v obdobju njegove zrelosti.
Znatilna sprememba v njegovem izobraževanju se je zgodila leta 1829, ko ga je Granet povabil na študijsko potovanje v Rim. Ta od žeza iz domače Francije mu je omogočila, da se je za dve leti popolnoma potopil v povsem drugačno okolico. V tem obdobju se je njegov fokus razširil zven okoli preprostega risanja in vključil tudi globoko poznavanje arhitekture, kar je bila veščina, ki bo vplivala na njegove poznejše perspektive.
Dejavanja v Parizu in Marselju
Po vrnitvi v Francijo leta 1831 se je Loubon presel v Pariz, kjer je začel preçevati kompetitivne krogove prestolnice. Svoj čas je preživljal v družbi drugih mladih umetnikov tistega obdobja, vključno s tem, ko je sodeloval z Thomasom Couturejem. To obdobje profesionalne rasti je zaznamalo pomembno priznanje, ko je leta 1833 na Salonu prejel medaljo. Vendar pa je njegovo mestno življenje prekinilo nenadno spremembstvo družinskih okoliščin. Očetova finančna katastrofa ga je prisilila, da zapusti Pariz in se leta 1845 vrne v Aix.
V Aix je mu uncle pomagal zagotoviti položaj v lokalni šoli risanja. Loubon se je izkazal po svojem trudu pri uvajanju bolj realističnih metod poučanja risanja svojim študentom. Njegov vpliv se je sčasoma razširil tudi na Marselj, kjer je ustanovil prvi salon za "prijatelje umetnosti". Ta iniciativa je združila številne izpostavljene osebe tistega časa. Njegovo profesionalno angažiranje v Salon se je nadaljevalo še dolgo po njegovi vrnitvi na jug, leta 1853 pa je tam pripravil svojo drugo izpostavo.
Tehnika in umetniški slog
Emile Loubon je svojo pravo temo našel v neukostnem srcu Provance. Namesto da bi svoj pogled usmeril proti puhitih, obmorskih pejzažih Mediterana, je raje izbral rustičnost notranjega območja. Njegove slike so pogosto zajemale panoramske razglede, kjer je bila zemlja občutna težka in resnična. Težilo si, da bi prikazal kontrastno veličastnost teh pejzažev, kjer je svojo naravna lepota bila v ravnovesju z opaznim občutkom trdobe. V njegovih scenah je sonce delovalo težko, ki je sušilo zemljo v fin, prašen prah, ki se je dvigalo okoli krd živali, ki so se premikale skozi vročino.
Njegove kompozicije so pogosto v te široke okolice vključevale figure in živali, s čimer je prikazal, kako se življenje odziva v naravi. Po letu 1848 so se njegovi interesi širili na orientalistne teme, kar je v njegovo delo prineslo drugačno svetlobo in nove motivne sklope. Kako je staril, je njegova paleta doživela tiho, a opazno spremembo. Vedri modri toni njegovih zgodnjih let so postopoma izbledevali z platn, njihovega mesta pa so zaposlili bolj prigušeni toni sive in rjave barve.
- 15 pastnikov koži blizu Marselja, 1853
- Pejzage s oblači, ok. 1829–31
Pozne leta in smrt
Leta 1849 je Emile Loubon potoval na Blizu, obdobje, ki je prineslo več orientalistnih platn, ki so presegala zvezke njegovega domozemlja. Ta odt away od videnih in prepoznavnih naravnih pejzažev Provance mu je odprl vrata novim temam in svetovom, ki jih je pričaršali. Kljub svoji profesionalni zanosnosti in umetniški produktivnosti pa je bila njegova osebna pot zaznamovana z globokimi trdjavami. Prisotna je bila težka družinska življenjska izkušnja, težave v zakonski zvezi in občutek gorčine do umetniškega sveta, ki ga je v svoji duši nosil; verjel je namreč, da je bil njegov trud zlorabljen, njegovo delo pa neprimerno uporabljeno.
Njegovo fizično zdravje je postalo neustavljiva breme v zadnjih letih življenja. Dolgotrajna bolezen in nenehno borjenje za vitalnost sta na njegovo telo vplinila nepopravljivo, kar je bilo neizogibno posledica njegovega trdnega življenja. Leto 1863 je Emile Loubon končal svojo pot v boju s tarminskim rakom. Umrl je 3. maja 1863 v Marselju, pustivši za sobą dediščevo platn, ki še vedno odmeva z močjo provençalske zemlje.
