Lying nude Ročno slikano z oljem, črta za črta

Zgodnja leta Henrija Matissea

Henri Matisse se je rodil 31. decembra 1869 v tkalniški koči na ulici rue du Chêne Arnaud. Ta majhna hiša v Le Cateau-Cambrésis v Franciji je bila izhodišče za življenje, ki se bo kasneje odmaknilo daleč od miru departmana Nord. Kot najstarejši sin bogatega trgovca z žitom je prišel na svet v družino, ki se je ukvarjala s stabilnim in praktičnim trgovskim poslovanjem na kmetijskem podeželu. Njegova zgodnja leta so potekala v Bohain-en-Vermandois na Picardiji, v kraju, kjer so ritme življenja diktirali letni časi in potrebe družinskega posla.

Obzornoje njegovega odraščanja je bilo daleč od umetniškega ateljeja. V regiji Picardie je bil obdoren z vsakdanjimi praktičnimi zadevami trgovskega gospodinjstva. V tistih prvih letih ni bilo nobene zgodnje napovedi uporabe čopiča ali pigmenta. Namesto tega je njegovo obstajanje oblikovalo pričakovanja družine in mirno, nehrešteče življenje sina trgovca z žitom v severnofrancijski pokrajini.

Zgodnja izobraževanja in pravni študiji

Po končani srednji šoli se je Henri Matisse preselil v Pariz, kjer je študiral pravo. V letu 1887 je tam preživljal čas, osredotočen na strogost in rigidnost pravne teorije. To obdobje je zaznamovalo tiho, disciplinirano delo, ki ga je zahteval študentski življenje v metropoli. S slikarskim ateljejem se ni takoj srečal; namesto tega je sledil poti profesionalne izobrazbe, ki se je zdela popolnoma odtujena od platna in barv.

Njegova življenjska pot ga je končno vodila nazaj v Le Cateau-Cambrésis. Tam je delal kot sodni administrator in skrbel za administrativno težo lokalnega pravnega sistema. Delal je tudi kot pravni uradnik pri notarju, v vlogi, ki je zahteval neustavljivo natančnost in mirno roko. Ti leti so potekali med dokumenti in uradnimi dolžnostmi, daleč od barv, ki jih bo pozneje tako strastno objel. Preden je postal človek čopov, je bil človek zakona.

Umetniško izobraževanje in zgodnji vplivi

Prehod iz študija prava v umetniški studio je zahteval formalno utemeljevanje v klasičnih tradicijah Pariza. Ta proces je začel z zapisom na Académie Julian, kasneje pa se je presel na École Nationale des Beaux-Arts. V teh letih je bil prisoten v predavalnicah, kjer sta ga poučevala William-Adolphe Bouguereau in Gustave Moreau. Ta učitelji so mu zagotovili tehnično podlago, ki mu je v prihodnosti omogočila odklonitev od tradicije. S svojo energijo je vpijal metode teh mentorjev, pri tem pa se je učil discipline risanja in razumevanja strukture oblike.

Njegov pogled pa je bil privlačen k tišini starejših mojstrov. Njegova pozornost je bila usmerjena v dela, ki so jih ustvarili Jean-Baptiste-Siméon Chardin, Nicolas Poussin in Antoine Watteau. Ti umetniki so ponudili drugačen način gledanja na svet, usmerjen v urejenost predmetov in težo kompozicije. Študiral je način, kako so ravnali z svetlobo in kako so ujelteno prikazali subtilne teksture svojih motivov. To obdobje ni bilo povezano z nenadnim eksplozivnim izrazom barve, temveč z razumevanjem globoke logike dobro zgrajenega slike. Skozi te opazovanja je gradil svoj lastni umetniški jezik, sestavljen iz linije in oblike.

Zoranja barv in fauvizem

Prehod k slikarstvu se je začel v obdobju tišine in zunajšnjega miru. Leta 1889 ga je napad slepega slepniša prisilil v dolgo convalescenco, prav v tem obdobju pa se je v njem rodil dejanski akt slikanja. Tisto, kar se je začelo z preprostim kompletom slikarskih potrebščin, ki mu ga je podarila mati, se je spremenilo v nov način opazovanja sveta, ki je popolnoma nadomestil njegovo prejšnje zanimanje za pravo. Iz tišine convalescence se je odločil na pot iskanja novega vizualnega jezika – jezika, ki se bo kasneje razvil daleč 넘어 tradicionalne metode, ki jih je študiral v Parizu.

Sprememba njegove barvne palete je prišla leta 1896 med obiskom na Belle Île. Tam je spoznal avstralskega slikarja Johna Russella, ki mu je predstavil svetlobo impresionizma in ekspresivno, težko nanašanje barv, ki ga najdemo v delu Vincenta van Gogha. Ti srečanja so odpravila potrebo po utemeljeni, zemljem tonih usmerjeni realizmu. Henri Matisse je barvo začel uporabljati kot neposredno orodje za izraz, kjer so odtenki odgovarjali čustvu, rather niż doslednemu videzu predmeta. Do leta 1905 se je ta pristop preoblikoval v fauvistično gibanje. On in majhna skupina drugih umetnikov so uporabljali intenzivne, ne-naturalistične barve, ki so šokirale tiste, ki so bili navajeni bolj zadržanih, akademskih slogov.

• Ženska s klobukom (1905)
• Radost življenja (1906)

Stil in umetniške tehnike

Njegove roke so se premikale med štetnimi različnimi oblikami izrazitja. Delal je kot riskajoč, grafičar in kipar, pogosto oblikoval glino, ki bi bila pozneje prelivana v bronzu. V svojih zgodnjih letih je eksperimentiral z divisionistično tehniko, metodo, ki jo je prevzel po branju eseja, ki ga je napisal Paul Signac. Ta pristop mu je omogočil gradnjo barve skozi ločene, jasne poteze namesto z nežnim mešanjem tonov.

Ko se je spreminjala njegova umetniška praksa, so se spreminjala tudi njegovi pripomočki. Pri delu z etingom je uporabljal tehniko chine-collé za plastno dodajanje materialov. Pozneje je njegov način ustvarjanja kolažov iz izrezanega papirja vključeval proces šabloniranja pochoir za doseganje specifičnih vizualnih učinkov. Te izbire razkrivajo nenehno premikanje v načinu, s katerim je obdeloval površino svojega dela, od natančnosti grafičarstva do fizičnega akta rezanja in urejanja oblik.

• Goldfish (1911)
• Luxe, Calme, et Volupté (1904)
• The Dance (1910)
• Blue Nude III (1952)

Pozne leta in dela iz izrezanega papirja

Leta 1941 je diagnoza abdominalnega raka močno spremenila fizične zahteve njegovega ustvarjalnega procesa. Po dveh majornih operacijah leta 1941 in 1942 je postalo stajanje pred slikarskim slikom in slikanje na platnu postalo izjemno težavno. Kljub temu je Henri Matisse našel nov, nepozabljen način izražanja s škarjami in barvnim papirjem. Ta tehnika, ki jo poznamo kot kolaže iz izrezanega papirja, mu je omogočila manipulacijo s plastmi oblik in barv že v sedečem položaju. Slikal je velike listine papirja, ki jih je nato z nežnostjo in natančnostjo izrezoval v organske oblike, kot so listje ali človeške figure, s čimer je ustvarjal popolnoma nove, živahne kompozicije.

Ta dela so pogosto ponovljala teme in motive iz njegovih zgodnjih slik, vendar so bila predstavljena z povsem novo vrsto strukturne jasnosti in prečiščenosti. Leta 1947 je objavil knjigo z naslovom Jazz, ki je vsebovala te barvne kolaže iz izrezanega papirja. Ta ustvarjalni proces je bil način, da je Henri Matisse nadaljeval svojo neustavljivo raziskovanje oblike in barve tudi takrat, ko so mu fizične moči postajale omejene. Osredotočil se je na globoko vez med oblikami in prostorom, ki so jih obdajali, s čimer je skozi preprosto dejanje izrezovanja in urejanja uspešno izrazil esencijo gibanja.

• Jazz (1947)
• Blue Nude III (1952)

Kje si danes lahko ogledate njegova vrhunska dela

Ob sprehodu skozi dvorane Ermitaže v Sankt Peterburgu lahko na svojo pot naletite tudi ob njegovih delih, ki so del tamojšnje kolekcije. Med njih prihaja tudi monumentalno del iz leta 1909, Ples, ki ga je naročil ruski zbiratelj. Prisotnost njegovih platn v muzeju Musée d’Orsay v Parizu pa omogoča tesnejši vpogled v to, kako je v svojih zgodnjih parizkih letih obdeloval barvo in obliko.

V New Yorku Muzej sodobne umetnosti (MoMA) hrani več njegovih dragocenih del. Ta dela ponujajo priložnost, da razberemo, kako se je njegov slog skozi desetletja spreminjal in evoluiral. Podobno tako Nacionalna galerija v Londonu v svoji zbirki vsebuje njegove slike, ki ponujajo drugačen pogled na njegov umetni razvoj. Njegova prisotnost v teh prestižnih institucijah omogoča tiho in globoko opazovanje načinov, s katerimi je z pigmetom definiral prostor.

• Ples (1909)
• Zlatorost (1911)
• Luxe, Calme, et Volupté (1904)