Self-portrait

Mladost, družina in izobraževanje

Jožef Melling se je na svet prinjašel 27. decembra 1724 v Saint-Avoldu. Rodil se je v družinski liniji, kjer je umetnost bila skupni jezik; njegova družina je bila sestavljena iz dolgoletnih linij slikarjev, gravirjev, arhitekta in lesoreznarjev. Ta dediščevo rokodelske znanosti je verjetno oblikovalo njegovo zgodnje razumevanje oblike in strukture. Po obiskev Lateinschule v Saarlouis je v Parizu iskal praktično mojstvo, kjer je opravil učeniško obdobje pri kropljenju lesa. To obdobje fizičnega dela mu je zagotovilo temelj tehnične discipline, preden se je posvetil popolnoma iz fine umetnosti.

Njegov talent je kmalu vodil proti najvišjim stopnjavam izobraževanja. Jožef Melling je študiral pod vodstvom Carle van Loo in François Boucher, kjer je osvajal odtenke njihovih ločenih pristopov. Njegova predanost slikarstvu je bila nagrajena leta 1750, ko je prejel Prix de Rome v slikarstvu. Za to čast je predstavil različico Labana, ki predaja svojo hčerko Jakobu. Ta dosežek je označil njegov izstopitev kot slikarja z velikim obetom, kar je postavilo temelj za njegovo prihodnjo službo na evropskih dvorih.

Dvorjanik slikar in naročila v Karlsruheju

Leta 1758 je Jožef Melling našel svoje mesto v dvorjanskem okolju Karlsruheja, ko se je pridružil bratui, kiparju Christophu Mellingu, kot dvorjanik slikar za markgrapijo Baden. To obdobje njegovega življenja je zaznamovalo tako profesionalno napredovanje kot tudi osebna zveza. Leta 1759 se je porodil Josephi Lengelacher, hčeri kiparja Ignaza Lengelacherja, s čimer je še tesneje vpleten svojo družino v umetniško tkivo te regije. Njegova prisotnost na dvoru ni bila le prisotnost vrhunskega rokodelca, temveč zaupanja vredne osebe znotraj hiše.

Njegova roka je bila pogosto poklicana, da okrasi veličastne prostore plemičanstva. Do leta 1760 je dokončal plafonsko sliko v veliki mramorni dvorani palača, delo, ki je zahtevalo tako tehnično znanje kot razumevanje dvorjanske razmere. Njegov vpliv se je širil zmej ali izza palačanskih zidov v svete prostore skupnosti; leta 1764 se je obrnil k Stadtkirche v Rastattu, kjer je okrasil oltar. Ta naročila so odražala življenje, preživljeno med iskanjem ravnovesja med svetovnim sjajem in religiozno predanostjo.

Poleg svojega črtarja je Melling deloval tudi kot izpostavljeno oko za plemičanstvo. Služil je kot svetovalec grofici Karoline Luise in ji pomagal pri skrbnem pridobvanju umetniške zbirke. Ta zbirka je kasneje postala temelj Staatliche Kunsthalle Karlsruhe, kar dokazuje, da je njegov vpliv pomagal oblikovati samo zgodovino umetnosti v regiji že dolgo po tem, ko je njegova roka prenehala delati.

Z umetniško dejavnostjo v različnih regijah

Ko so leta odhajala, je Mellingova slava vodila Jožef Melling daleč izmej »okvirov« dvora v Karlsruheju. Postal je potnik skozi pokrajino, ki je svoje čopce zanesel v številne svete in plemenite prostore, da bi tam uresničil svoje naročila. Leta 1769 je njegova roka delala v Schutternu, kjer je z pogledom usmerjen navzgor oblikoval stropni fresco za samostansko cerkev. V istem letu je svojo pozornost usmeril v kapuštinski samostan v Baden-Badenu, kjer je z dekoracijami okrasil njihove dvorane.

Njegovo potovanje se je z nadaljevanjem širilo skozi okoliške ozemlje, medtem ko je iščal nove pokosnike in nove stene, ki bi jih lahko okrasil. Do leta 1770 je prigel v Hechingen, kjer je z trudom ustvarjal oltarje za cerkev Stiftskirche. Njegov izjemni talent mu ni dopuščal, da bi dolgo ostal na enem mestu. Dva leti pozneje se je našel v Freiburgu, kjer mu je bilo nalozeno ustvarjanje velikega murala za dvorski palač, delo, ki je za dokončanje zahtevalo tako fizično moč kot izjemno stabilno roko.

Šola za slikanje in pozni leta

V svojih poznih letih se je Jožef Melling posvetil podajanju znanja, v katerem je ustanovil šolo za risanje v prostorih, ki so nekoč služili kot palačinska zverina. To obdobje poučevanja je zaznamovalo prelom v njegovem življenju; pod pritiskom finančnih težav je leta 1774 zapustil dvor v Karlsruheu in se preselil v Strasbourg. Prav tam je želel formalizirati svoje pedagoške ambicije z ustanovitvijo umetniške šole, znane pod imenom Academie de déssin d’après nature.

Vali političnih sprememb so končno dosegle tudi njegovo prag, in do leta 1789 je šola, ki jo je zgradil, bila nadgrajena z novim sistemom centralno upravljanih državnih šol. Vendar se duh njegove poduke ni raztopil. Do leta 1791 je našel sredstva za odprtje zasebne šole, v zdelo, kar mu je omogočila podpora njegovega sina, Jožefa Ignaza Mellinga. Ta družinska povezanost mu je omogočila, da je nadaljeval svoje delo v umetnosti risanja, tudi ko se je svet okoli njega spreminjal v globini svoje transformacije.